Belo se pere na devetdeset: kot preprost in ponižen Rilkejev verz

Belo se pere na devetdeset: kot preprost in ponižen Rilkejev verz

Konteksti (Tomaž Bešter), 6. november 2018 ― vir slike: beletrina.si Čas lahko merimo s povsem svojimi vatli. Od nekod se prikrade prej in se hipoma spremeni v kasneje, za seboj pusti spomin in na novo nastavi možnosti. A vsega tega si ne moremo tako zlahka predstavljati. Zato imamo stvari, podobe, oblike. Zato imamo besede in obraze. Ti so sestavljanke spomina in oprimki trenutka, v katerem prebivamo. Besed je lahko malo, a tisto, kar opisujejo, za nekoga pomenijo vse, da stvari postavi na svoje mesto. Obrazi in besede. Skozi slikanje spominov, ki bi jih lahko bilo za celo življenje. Veselja, nesporazumov, sreče in bolečine. Toliko tega na nekaj straneh. Za skoraj celo življenje. Prvenec Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset, mi je v roke takorekoč porinila urednica Špela, ki mi ga je priporočila, takole v mimobežnem srečanju. In prav je bilo tako. Najbrž je povsem neumno slediti zgolj nekemu začrtanemu seznamu, ki zaradi količine zamujenega, neodprtega in neprebranega tako ali tako nima globljega smisla. Zato sem vesel, saj je za menoj čudovito branje. Vrhunsko delo, zapišem in podpišem takoj. Splet dokumentarnega zapisa, ki ponekod z roba vsebine kaplja v humorno črtanje podobe časa, nekega zeitgeista, ki bo marsikomu ponudil nenadejan izlet v mladost; nato avtobiografsko izpoved, ki se ne trudi biti neosebna in objektivna, ampak svoje smisle vleče iz popolnoma intimne zgodbe doživljanja vseh preklemansko hudih reči, ki te lahko doletijo in na koncu še posebno nekako tiho, ponižno, asketsko, nemalokrat poetično poslovilno besedilo, s katerim je avtorica pokazala, kaj ima povedati mami, ki je prezgodaj odšla iz njenega in svojega življenja. Belo se pere na devetdeset objema besede iz naslova, ki so pomembne le zato, ker jih je izrekla izjemno pomembna oseba v romanu in ker jih je takrat, ko jih je. Roman Bronje Žakelj je odgovor na te besede, odgovor skozi pogovor. Ta roman so ubesedeni vatli, s katerimi Bronja meri svoj čas. Odlična reč, ta mera. To učasovanje. "Belo se pere na devetdeset, p
29. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe

29. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe

Filmski kotiček, 5. november 2018 ― Očitne in manj očitne izbire v programskih sklopih 29. Liffa Le nekaj dni nas loči od začeta 29. Liffa, ki bo med med 7. in 18. novembrom krojil urnike filmskih sladokuscev na sončni strani Alp. V vseh sekcijah je zbranih 97 celovečernih in 15 kratkih filmov, ki so razporejeni v deset programskih sklopov. Zanimivih naslovov je res veliko, zato je tudi letos z izbiro filmov in optimizacijo urnika potrebno najti ustrezno formulo za najboljši izkoristek 12 dni trajajočega filmskega razvajanja.  Perspektive V edinem tekmovalnem sklopu festivala najdemo 10 filmov mladih ustvarjalce (prvi ali drugi film), ki so v konkurenci za nagrado vodomec. Tovor, prvenec srbskega režiserja Ognjenja Glavonjića, je že zaradi regionalne specifičnosti ena izmed očitnejših izbir, obenem pa ne smemo zanemariti niti naklonjenosti, s katero so film sprejeli v Cannesu in na ostalih festivalih. Redni obiskovalci festivala verjetno še niso pozabili odličnega prvenca Islandca Benedikta Erlingssona. Zato bo tudi njegov drugi celovečerec Bojevnica, ki prepoveduje zgodbo o boju 50-letne okoljevarstvenice proti lokalni aluminijski industriji, pritegnil kar nekaj obiskovalcev. Domači adut, prvenec Urše Menart Ne bom več luzerka, je grenko-sladka zgodba o tridesetletni diplomantki umetnostne zgodovine, ki pri tridesetih spoznava, da bo morala dokončno odrasti. Manj očitna, a kljub temu izvrstna izbira je Jezdec, v formo netipičnega vesterna zapakirana zgodba o mladem kavboju, ki se po hudi poškodbi glave mora sprijazniti s koncem kariere v rodeu. Styx avstrijskega režiserja Wolfganga Fischerja je iz perspektive vsebinske aktualnosti eden zanimivejših filmov tekmovalnega sporeda in, glede na odzive iz festivalskega krogotoka, zelo dobra izbira. Eva Jesenovec v Ne Bom več luzerka, Foto: SFC Predpremiere Pri tej, najbolj udarni sekciji festivala, se ne bom preveč zadrževal. V njej so zbrani filmi, ki jih po koncu festivala lahko ujamemo v redni kinodistribuciji. A glede na dosedan
Ugrizi, Zakartana ura, Juda

Ugrizi, Zakartana ura, Juda

ARS S knjižnega trga, 5. november 2018 ― V oddaji nas čakajo kratka proza Andreja Blatnika Ugrizi, pesmi Vlada Kreslina v knjigi Zakartana ura in roman Amosa Oza Juda. Recenzije so napisali Matej Bogataj, […] V oddaji nas čakajo kratka proza Andreja Blatnika Ugrizi, pesmi Vlada Kreslina v knjigi Zakartana ura in roman Amosa Oza Juda. Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Tadeja Krečič.
The Land of Steady Habits (2018)

The Land of Steady Habits (2018)

Filmski kotiček, 2. november 2018 ― Connie Britton and Ben Mendelsohn in The Land of Steady Habits (2018) Slo naslov: -  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Dolžina: 98' ,  Imdb Žanri: drama, komedija Režija: Nicole Holofcener Scenarij: Nicole Holofcener, Ted Thompson (knjiga) Igrajo: Ben Mendelsohn, Edie Falco, Thomas Mann, Charlie Tahan, Connie Britton, Bill Camp, Elizabeth Marvel The Land of Steady Habits je šesti celovečerec Nicole Holofcener in prvi film, ki ga 58-letna Newyorčanka ni posnela po lastnem izvirnem scenariju. To pot je izbrala adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice Teda Thompsona iz leta 2014. Obenem je to njen prvi film z moškim v glavni vlogi, saj so vsi dosedanji filmi v fokus postavljali ženske like.  Centralni protagonist naslovne zgodbe je Anders (Ben Mendelsohn), moški v poznih srednjih letih, ki se je po tridesetih letih ločil od Helene (Edie Falco), pustil dobro plačano službo v finančnem sektorju in se predčasno upokojil. U uvodnih kadrih ga srečamo v neki veleblagovnici, kjer izbira dodatke, s katerimi želi okrasiti svoje novo stanovanje. »Iščem nekaj zanimivega za na polico.« pove prodajalki, s katero je  že nekaj ur kasneje v postelji, vendar se vse skupaj konča klavrno. »Vajo« nato ponovi – v njegovem objemu konča še ena prijazna prodajalka, a po novem neuspehu postane jasno, da določeni deli teles več ne ubogajo možganov in da vsega skupaj ni mogoče pripisati slabi dnevni formi.  Naenkrat se zdi, da svoboda in novi začetek Andersu nista prinesla nič dobrega in potem ko na tradicionalni prednovoletni zabavi zagleda Helene je očitno, da je storil morda nepopravljivo napako. Tudi zato, ker bivša po zgolj šestih mesecih že ima novega ljubimca, s katerim že živita skupaj. Edina preostala vez z bivšo ženo je njun problematični 27-letni sin Preston (Thomas Mann), ki se še vedno išče in ne zna začeti samostojnega življenja. Anders nikoli ni znal vzpostaviti prave komunikacije z edincem, zato pa se dokaj hitro spoprijatelji s Charliejem, t
še novic